Kaj je to v meni?

Tremo imam. Zadnja objava na indonezijskih tleh. Oblekla sem dolge hlače, dolge rokave in AC navila do konca. Da se na suho pripravim na domačo zimsko idilo. Čudno je gledati sneg, takole od daleč. A z gledanjem snega povezujem tudi veliko skledo sveže hrustljave solate in polnozrnat kruh. Ker roko na srce, če kaj, sem v teh dveh mesecih pogrešala to dvoje. Za kaj drugega ni bilo mentalnega prostora. Zavzelo ga je neznano. Kjer je vsak korak dogodek zase. Neznan. In za mano so dogodki 60-ih včerajšjnih dni. Če jih pogledam kot skupek celote, jim dajem zaslugo za čas, v katerem sem se močno zavedala sebe. Svoje notranje energije, ki je vedno tam, čista in živa, neomejena. Polni me s svojo praznostjo, nedotaknjeno. Mislim, da je to ta energija, ki jo v vsakdanu poženemo skozi filter ega in  jo začnemo razlagati, vrednotiti, opredeljevati, razumevati. A ona le je in čaka, da se aktualizira. Da nastane. In nastane lahko le v komunikaciji z drugimi. Takrat postane jezik, zvok, dotik, nasmeh. In strah, pohlep, agonija. Vse je v njej. Iz nje izvirajo vse moje reakcije.

Neznano ti uri intuicijo in ubija ego. Za slednjega ni prostora. V okolju, kjer te obkrožajo sami neznani obrazi, kjer ne poznaš jezika in kjer ni varnega zatočišča domačije, ti zgrajena samopodoba na osnovi dosežkov, titul, denarja in družbene pozicije popolnoma nič ne koristi. Saj nikomur prav nič ne pomeni. Šteje je le človekova osnova. Bit. Jedro. Duša. Anima. Tisto, kar je isto vsem živim bitjem. In v neznanem je priložnost, da to spoznavaš. Da živiš z dušo, ki prebiva v telesu in jo tvoj um izraža, kot zna.

“Kaj je to, v meni,” je vprašanje, ki se me je polastilo na začetku tokratnega potovanja. Kaj je to, kar me gradi? Kaj je to, kar je vzrok vsemu, kar sem? Danes menim, da so to ljudje, ki me obkrožajo. Ljudje, s katerimi si deliš življenjsko pot. Se srečaš le za trenutek ali dva, z njimi živiš, se družiš, inspiriraš, ljubiš in trpiš. Brez ljudi, ki so kdaj koli  vstopili vame, tudi mene ni. In za to spoznanje se zahvaljujem svojemu egu za pogum, da si upa to priznati. Da upa zrušiti zid, ki ga gradi dan za dnem in v okrilju katerega si ustvarja varno zaklonišče v izolaciji.

Potovanje v neznano je priložnost učenja komuniciranja s sabo. Kako komunicirati s sabo, da bit, ki je v tebi, znaš skomunicirati navzven. Kajti bit, ki je v meni, je ena sama lepota. Mnogi temu pravijo bog ali božanstvo. Jaz pa mislim, da je to življenje. In to je edino, kar je. Vse ostalo je iluzija. Vse ostalo je skupek spominov.

Življenje je za vse isto. Ker je eno in isto. A od vsakega posameznika je odvisno, kako ga komunicira. Življenje prihaja iz nas v tisočerih oblikah in niansah. Kaj se z njim počne, pa je odvisno od posameznikove odločitve, s katero doprinaša svoj drobec v skupno manifestacijo življenja kot takega. Kaj hočem, da moje življenje pokaže, izžareva, deli?

Potovanje v neznano je tudi šola poenostavljanja vsakdana. Npr. – štiri dni sem bila brez toaletnega papirja. Najprej mi ga je zmanjkalo, potem pa ga zanalašč nisem kupila. Človek mora biti prilagodljiv. Kot voda, ki v vsaki situaciji dobi svojo novo obliko. Kot bambus, ki pleše tudi v najmočnejšem v vetru. In to zmore, ker je votel. Biti prazen, biti nič, pomeni biti vse in vsepovsod.

Definitivno sem na tem potovanju doumela pomen recikliranja. Število praznih plastenk, ki sem jih sproducirala zaradi življenjske osnove – vode – me je zastrašilo. Gomila plastike me je neko noč tudi preganjala v sanjah. Ločevanje odpadkov, ki ga negujem doma, je temeljno, samoumevno. A kaj lahko storim več? Najmanj to, da govorim o tem. Reciklirajmo vse, kar se da. Uporabljajmo kreativnost za vsakodnevno recikliranje!

Nenazadnje: hvala mojemu računalniku, da mi je stal ob strani v peklenski vročini, neznosni vlagi, tropskih nevihtah in predvsem v trenutkih, ko sem hotela uiti sebi. Takrat mi je ponudil orodje, s katerim sem čistila svoje misli in pletla besede. Hvala ti, MacBookAir, klinc – hvala, Steve Jobs.

Za slovo pa glasba, ki mi je delala družbo v samotnih trenutkih: Jarrett Keith, klavirski solo, 26 minut, v živo.

Hvala za branje, komentarje in lepe misli. Hvala, ker smo.

Nasmeh in objem,

IndoTedi, over & out

P.S.: Naslednji torek se ponovno srečamo na Pogovorih s sabo.

Brez naslova

Ne, nisem v Hollywoodu. Niti ne pred kinodvoranami. Tole je Bandung, večmilijonsko mesto na Z Jave, ki se postavlja s svetovno znano ulico Cihampelas. Sem se pride v šoping za kavbojke in T-shirte in superge. Ljudje prihajajo iz Malezije, z Balija, z vse Jave, da veselo nakupujejo v becirku kiča. Bandung je center tekstilij, šivalnic, oblačil in izvaža po vsej Aziji. V Evropo pač ne, saj izdelava ne bi prenesla zahtevnih vropskih standardov kakovosti. Za 20U$ dobiš Allstarke in ne samo to, če kupiš ene, dobiš še ene za povrh. Ljubiteljica Allstark sem in delovale so mi avtentično. A pustila sem jih tam, saj moj rukzak ne prenese nadaljnih pritiskov.

V Bandung sem pripotovala z avtom, šofer me je odvrgl pred vrati hotela, vozilo pa sem si delila še z dvema lokalcema. Mati z dojenčkom je sedela spredaj in dolgolasec z rasta kapo poleg mene. Skupaj smo preživeli 7 ur. Ob 6h smo se odpravili iz Pangandarana, javanskega letovišča, prilljubljenega pri lokalcih. Peščena plaža, ki se zlije v junglo na levi strani in izgine v kanjon reke na desni. Prečudovita narava, perfektni ljudje, poceni in mirno, mirno, mirno … Ker ni sezone, seveda. Nikjer nikogar, mnogo kapacitet zariglanih, a sonca kolikor hočeš, roza kitajskih biciklov tudi, klepetavih domačinov in tudi stričko maser je tam. Proti morju sem krenila z vlakom iz Jogje, preko Banjara, kjer sem s popolnomo bojmo opremo skočila z vlaka, kakšen 1,20m na pesek. kolena mi še služijo! Kolikor uživam v vožnji z vlakom, ta postane s tresna, ko je potrebno sestopiti. In to ne na zadnji postaji, temveč nekej vmes. A je ratalo, kot pravim. Skok, ki se ga niti komandosi ne bi sramovali. Hotela sem na drug vlak, naprej proti Pangandaranu, ampak “No, miss, not possible. Before yes, now no. Bus.” In že sem sedela na bečaku in smo se gonili proti avtobusni postaji, tam pa je avtobus že stresal izpušne pline v bližnjo in širšo okolico, moj rukzak je po zraku odletel vanj, gruča moških me je obkrožila in vsi so se ukvarjali z mano, stepili v timsko delo, ko smo morali razmenjati moj 100.000-erski bankovec za manjše, da plačam kolokočijažu. In avtobus se že premika in jaz se smejim in kričim “Wait, wait for meeeeeee…” In vsi počijo od smeha. Indonezijce z lahkoto spraviš v smeh. Samo oponašati začneš njihovo vedenje ali govorjenje, pa se krohotajo. Jaz pa že sedim na lokalnem busu, na zadnjih sedežih, z rukzakom pod nogami in vsi se obračajo nazaj in me gledajo. Avtobus šiba. Ob strani ima dvoje vrat. Oboja odprta. Skoznje visita dva mladeniča, ki s potrkavanjem kovanca ob kovinsko držalo, šoferju signalizirata naj ustavi. Če šofer potrkavanja ne sliši, zakričita – Uaja! Avtobus ustavi, nekdo skoči gor, kakšen dol in šibamo dalje. Ob enem takihle Uaja! začnejo na bus skakati mini in midi nindžice, v belo-modrih opravah. Šolarke. Skozi vrata viseča fanta jih ogovarjata, one se hihitajo, nekaj se cufajo sem in tja, si kažejo mobitele in nasploh se odkritosrčno pecajo. Dve deklici se opogumita sesti poleg mene. Pa se malce menimo kako in kaj, ko me vprašata, če imam fanta. Da. “How many?” Kako – how many? Enega. Kaj pa vidve? “No, not one.” Aja, veš, da .. si mislim. Pa te muslimanske dežele, ne? “Five.” Kaj pet? “I have five biyfriends.” Hja, vidiš te muslimanske dežele … Ni je ženske ki bi kazala golo kožo od gležnjev gor, ampak nindže so gajsne punce. Malce utihnemo, osredotočena sem na nabijanje mojega križa in vratu, ki ju prizadane vsaka cestna luknja, saj tole vozile, ki naj bi nekoč bil avtobus, danes ne premore niti pol samcatega amortizerja več. “Miss, excuse me,” pravi pogumnejša šolarka poleg mene. Ime ji je Restu. “Here I have something for you to remember me. And maybe someday we meet again.” In dobila sem besek, z roza čupkom, ki krasi grickalico za nohte. Važno, da je roza! V zameno podarim roza pisalo. Uf, kakšno veselje. Poljubimo se, nekaj rečeta fantu visečemu skozi vrata, kovanec potrka držalo, avtobus ustavi, nindžici izskočita, pomahamo si in viseči fant že sedi poleg mene. Od kje sem, mister? Miss, mister, she, he in te stvari, gredo malo po svoje. In ni važno, saj vemo, za kaj gre. Mister je is Slovenije. A če šofer pri nas sedi na tej ali na oni strani? Na drugi strani. Ampak zakaj sedi na drugi strani. Zato ker avti vozijo po drugi strani. Aja … Veš da, zdaj pa je jasno. In v naročje mi pade vrečka rambutana. “You like?” “I like.”

Rambutan imam rada. Tole kopičko sem naslednji dan zmazala za zjatrk, takoj po tem, ko sem spila en mlad kokos:

Jutro po rambutanu in kokosu je bil zajtrk povsem drugačen. Na ulicah Bandunga mrgoli specializiranih prodajalcev hrane. Tale je vsako jutro pozvončkljal pred hotelom in ponujal nudle. Osebje hotela, 5 mladeničev, si je naročilo svojo porcijo. Pridružila sem se jim.

Zjutraj in zvečer, ter še 3x vmes, se v hotelu By Moritz takole sliši poklon muslimanskemu bogu. Moritz pa je – tako kot mesto Bandung – že davno tega izgubil svoj blišč in šarm, čeprav so Bandung nekoč imenovali azijski Pariz. Ampak, kot vem, so tako imenovali tudi vietnamski Dalat in laoški Vientien. Očitno je vsaka kolonija hotela svoj Pariz. Je pa res, da vedno več ljudi iz Jakarte prihaja v Bandung za vikend, na relaksacijo, saj ima mesto parke in reko in je precej, precej, precej manj bučno in divje kot je Jakarta. No, pri Moritzu so me zopet pozabavala imena indonezijskih (kitajskih???) blagovnih znamk, ki te obkrožajo v vsakodnevnem bivanju:

Kmalu po popoldanskem prihodu v Bandung se je ulilo kot iz škafa. A vseeno ne tako pestro, kot je nebo storilo dan prej v Pangandaranu. Med masažo sem bila, mali striček s črno kvačkano kapo me je prerešetal kot bi te Rocky, z zelo svojevrstno tehniko, pri kateri ti ude meče po postelji. Smešno, pravzaprav, ampak deluje. In med tem premetavanjem je začelo ulivati kot bi se nebo raztrgalo in jaz sem razmišljala o tem, da moram po karto za prevoz za naslednji dan, saj sem se tako bila dogovorila. Striček me je kar masiral in masiral in ne vem, če mu ne bi rekla, da je konec, da moram po karto za prevoz, bi me najbrž masiral do konca nevihte, saj itak po tistem dežju nimaš kam. Pa bi čas pretopil v denar, pa bi bilo. No, amapk jaz pa grem po tem dežju. Ker sem obljubila! In predvsem tudi zato, ker sem zjutraj prišla tja po kolo, dve uri kasneje kot smo se dogovorili in potem popoldan mi je bilo s prstom požugano, da naj ne zamujam spet. In sem oblekla anorak in se podala v tropsko deževje. Po nekaj metrih sem zabredla v vodo do gležnja. Ha, si mislim, tole je pa orenk žgalo. Hodim, sama, vsi drugi se stiskajo pod strehicami ob cesti. In ko zavijem na cesto, kjer je pisarna mojega prevoznika, mi voda seže do sredine meč. Pred očmi imam prizor poplavljenih mest, ko ljudje bredejo po vodi po sredini ceste, mimo dreves, ki štrlijo iz vode in prometnih znakov ali njih ostankov, okrog katerih se je že nabrala smetiščna navlaka … Ko sem v vodi do kolen. Pa me sreča pamet, saj ne vem kje hodim in vse tiste luknje, ki se jim komaj ogneš podnevi in po soncu, ne pa ponoči in po dežju, a? In ko mi pamet seže v roko, se obrnem in vrnem v svojo luštno, preluštno sobico v Vili Angeli. Bo, kar bo. Upam, da bodo zjutraj prišli pome. Pa so prišli že zvečer in mi sporočili, da velja za naslednji dan in mi povedali tudi, da ne rabim več karte, saj jo že ima moj šofer. A bejži no? Čemu sem se potem kolentala po dežni cestni reki? Za zazbavo, jasno!

In ob 6h so prišli in ob zajtrku sva začela klepetati s sopotnikom. Z ženo imata hotel v Pangandaranu, ampak on stanuje v Bandungu, ker potrebuje več aktivnosti kot jo ponuja Pangandaran, ki je pač tursitični teritorij, on pa je glasbenik in slikar in niti strune ali slikarskega platna ne more kupiti v Pangandaranu. Je pa žena pol Nemka in tako je tudi on že vsega skupaj več kot leto dni preživel v Hamburgu. Marsikaj sva se lahko pomenila in zelo ga lahko razumem, da je utrujen od svoje lastne dežele. Utrujen od tega, da ni nobene stabilnosti. Vsi v tej deželi počnejo vse. Ker drugače ne gre. Vsi pomalem McGyverji. Bilo je obdobje, ko je v Bandungu delal v hotelu s 5 zvezdicami. Kot čistilec. V Pangadaranu pa ima hotel. “Life can be  really funny sometimes,” se je smejal in jaz sem pritegnila zraven svoj rezget. Zanj mislim, da bo prišel v Evropo. Žiivljenje je smešno, ja, se mi še zdaj mota po glavi. Ko skupaj sestavljam kolaž vseh ljudi, ki smo se srečali na tej poti. Kakšen casting, človek. Smo se našli, nimaš kaj.

Tudi z gospodom na vlaku iz Bandunga do Jakarte je bilo zanimivo. Saj dela kot vodja projekta v telekomunicijah in mu 3-urno pot ni dalo miru, zakaj jaz ne morem poslati SMS-a z indonezijskega telefona v Slovenijio. Pa ne morem. Ne gre. Ne dela. Pokazal mi je tudi vse možne zemljevide Jakarte, mi dal napotke kateri taksi naj vzamem, kdaj naj grem na letališče, kam naj grem na kosilo, skratka … mali obiskovalsko-informativni center. Zato ker mnogokrat sodeluje s partnerji s Tajske in ga vedno sprašujejo, kam naj gredo in potem ima vse pripravljeno. Glavna zanimivost pa je njegova najmlajša hči, ki je najmlajša inodnezijska pisatlejica, ki je izdala roman. Pri 8-ih letih. To je bilo pred 6-imi leti. Do danes je izdala že 9 knjig. In jaz še vedno mečkam s prvo … A imam novo idolko! Inspiracijo! Kakšen prodigy, tale mala. Wunderkind. Svaka čast.

V Jakarti sem si rezervirala hotel. Tak, kot se reče – hotel. Brez podgan, ščurkov, mravelj, z banjo, toplo vodo in internetom, z wellnessom, s toaletnim papirjem, z brisačo in z restavracijo ter s pokrovom na toaletni školjki. Da bom za eno noč v njem porabila toliko kot sem za vse nočitve v zadnjih 14-ih dneh. A človek pač naredi kar mora in kupi, kar rabi ali bolje – kar je na voljo. Ob prihodu ob glavnih železnih vhodnih vratih na dvorišče so taksi in mene in prtljažnik in vse – prečekirali z detektrjem kovin. Pred vhodnimi vrati v hotel, se je varnostnik z ogledalom na koncu palice sprehodil okrog in okrog avtomobila in preveril njegovo podvozje. Pozabljam, da sta Jakarta in Bali utrpela par bombnih napadov. Hotel izgleda fantastično. Žellim si sobo v čim višjem nadstropju. Dobim 8-mo. Kjer sončni zahod nad Jakarto o bombah ne ve ničesar:

Lahko noč. Jutri grem. Preidem, pravzaprav. Življenje je eno samo prehajanje.

V čast martinčkom

Gecko je angleško ime za martinčka. Najbrž so to živalico tako poimenovali zaradi njenega oglašanja. Ge-ckooooo, ge-ckoooo, ge-ckooooo… Vsak dan, vsako noč, vsepovsod, kar naprej. Na steni zunaj, nad posteljo, na oknu, v kopalnici, povsod. Menda če zažzvrgoli več kot 7x zapored, to prinaša srečo.

Drugače pa gecko velja tudi za simbolj ljubezni. Zato se ga kot motiv najde marsikje. Na Baliju precej več kot na Javi. Na Baliju je gecko zelo popularen kot vzorec na sarongu:

V obmorskih krajih pa martinčkom delajo družbo tudi škržati. In obala v Pangandaranu, na jugu centralne Jave, kjer sem bila tri dni, spominja na jadransko. In planine, preko katerih smo odvijugali iz Pangandarana proti Bandungu, kjer sem trenutno, so spomnili na Zasavje. Bilo je, kot če bi sedel pri Jagru na tisti klopci in zrl v trboveljsko dolino, oblečeno v riževe terase, iz katerih bi štrlel stolp mošeje, parmetrski vršiček elektrarniškega dimnika, simboliziral bi vulkan. Čas je, da grem domov. Še prej pa danes v indonezijski kino. Domača filmska produkcija je tule zelo slaba. Prav tako TV brodcasting. Indonezija ima vsega 12 domačih TV postaj, kar je za 300-milijonsko deželo tako rekoč nič.

Jutri zjutraj pa z vlakom v Jakarto.

Moja avra je bila vijolična

Težko se je bilo drugič spraviti iz postelje. Zajtrk je dober razlog, da vstaneš prvič. Naslednjič je težje. Imam načrt, po včerajšnjem porivu in zmešnjavi z vlakom. Obkrožene točke na zabavnem zemljevidu Yogyakarte. Ja, pojdimo v sultanovo palačo in njegov vodni grad, pa na kraljevo pokopališče in ptičjo tržnico ter yogyakartski zapor želim videti, se pogovarjam s sabo v mislih. Slednji me zanima v tem, če lahko premaga vulgarnost koprskega zapora, ki je lociran tik poleg Supernove in nasploh nakupovalnega središča. Je laho kaj še bolj vulgarno od te kompozicije?

Naslednji dan po poroki sem bila zgledna turistka. Kupila sem paket za ogled budističnega in hinduističnega templja. Zarana smo se vkrcali v aklimatizirane kombije. Ob 5h zjutraj. Pol ure zatem se je delal dan:

V ozadju še živeči vulkan.

Borobudur -

je budistični tempelj in Prambanan -

hinduistični. Oba sodita v kategorijo svetovne kulturne dediščine. Nič ne rečem, lepa sta. A ko je človek v življenju uzrl, vdihnil in par dni živel med utrdbami in razvalinami Angkor Wata v Kambodži, mu noben tempelj ne more dvigniti kocin po telesu. Noben. In jaz sodim med te ljudi. Zvenim arogantno, ja, lahko. A glavna poanta tega turističnega paketa je ta, da sem bila v aklimatiziranem kombiju skupaj z dvema tajskima gospodoma. In eden izmed njiju je govoril zgledno angleščino. 10-dnevne počitnice sta imela, obiskala sta Bali, otok Komodo (ja, komodo dragon) in Javo. Zato sta kupila vse knjige in razglednice, ki so jih prodajali na teh naših skupnih turističnih znamenitostih. Prodajalci so ju bili neizmerno veseli. Gospoda sta štela kakšnih slabih 60 let. In vprašam prvega, ki govori angleško, kaj meni o Borobudurju. Njegov izraz je razočaranje. Pravi, da enkrat ko si videl Angkor Wat, mu noben tempelj ne more priti blizu. Ja, če tako pravi rojen in aktiven budist, lahko mirno pozabim svojo aroganco in uživam v intuiciji. Vsaj enkrat jo znam načrtno povzdigniti nad um. Borobudur je sicer zanimiv zaradi obrednega sprehoda po njem. Obrobljen je s potjo po hodnikih, ki se dvigajo v nadstropjih, po njih hodiš v smeri urinega kazalca, začenši skozi vzhodna vrata. In ko narediš krog, se povzpneš v naslednje nadstropje. Menim, da je to interesantna vadba potrpežljivosti. Zelo budistično. Wuah, govorim kot strašanska poznavalka in prakticerka budizma. Ampak, ja, zame je dojemanje budizma v leglu potrpežljivosti. Le tako si lahko predstavljam vzdržnost želja, v kateri je smoter budizma. Želja je bolečina, pot do nirvane je v brezželenju, budizem ali bolje Budhovo spoznanje pa s praktičnimi metodami ponuja orodje do osvoboditve. Vsakega slehernika. Seveda lahko to nemudoma primerjamo s potlačitvijo želje, a dejstvo je, da tu ne gre za to. Ni potlačitev, ampak zavedanje. Še bolje – čuječnost. “Just don’t ever never die while you live. Be alive. Be aware. Live in mindfullness.” Ni grehov. So le dobre in slabe stvari. In nobena od njih ni greh. Je le Življenje samo.

Turistični paket me je znova opomnil, da je lepota potovanja v neznanem. In da sem tule, na Javi, brez popotniške Biblije, t.i. Lonely Planeta, brez zemljevida, da vse kar imam je 8 vrstic z imeni krajev in nekaj namigov, ki mi jih je dal Paul v Padangbaiu. Oh, krščen Matiček, kako je pa to nekaj nepopisno lepega. Zato se naslednji dan po turističnem paketu podam na vlak. Grem v Solo, za katerega izvem, da je 1 uro vožnje z vlakom od tu. In grem. Kupim karto za vlak, ta pravo, socialistično ta malo iz kartona, z eno luknjo, ki čaka drugo, saj je le za eno smer. Pred tem sem še imela pomisleke. Če zdaj pomislim, niti ne pomisleke, ampak lažje dušno obolenje. Živela sem v objemu nekoga. In se sprehajala, v jutranjem svitu, po ulicah Yogyakarte. Obožujem prebujajoča se mesta. Ko dan nastaja in življenje prihaja. Sedla sem v warung ob glavni cesti, ki se imenuje Jalan (ulica) Malioboro, da poskusim gudeg, tradicionalno, specifično jed za Yogyakarto. Po njej tudi kličejo mesto – Gudeg City. Mnogo warungov je tam ob tej cesti, vsi izgledajo povsem identično. Oviti so v rumene transparente, na katerih so izpisani njihovi menuji, ki so povsem identični: nasi goreng (pečen riž), mie goreng (pečeni nudli), soto ayam (kokošji ražnjiči), gudeg. He, gudeg pa je – o njem so mi povedale srednješolke – joj, to je spet ena zgodba – uf, spet se en vojaški pilot uči leteti v mraku in rohni nad našimi glavami – kje sem ostala? Srednješolke – v hinduističnem templju Parambaran so bile, šolsko našpičene, saj vadijo angleščino s tujci in potem te par njih obkroži, malih nindž, zavitih v bele rute in modra krilca in začnejo postavljati vprašanja in ti razložijo, zakaj so prišle k tebi in potem regljajo in ti se pogovarjaš in potem si kot na kvizu, kaj že veš o Javi in potem, slabo uro potem te še zaprosijo, da vsaki od njih daš oceno. In se podpišeš na njihov listek in za moje pojme je odlična vadba angleščine. Vsem sem dala oceno A, ker je treba podpirati njihovo pogumno početje. Vsa čast, poklon in dva obrata, super punce. Zmenile smo se, da jaz molim za njih, da bodo šle na univerzo in one molijo zame. Zakaj pa? Kaj naj molimo zate? Da bom v življenju srečala mnogo lepih ljudi, ki ljubijo življenje in bomo drug drugega inspirirali. Za kaj takega še nikoli niso molile, ampak bodo zdaj. No in one so mi povedale za tale včerajšnji zajtrk – gudeg. On je pa specialen v tem, da je kuhanemu rižu priložen jackfruit. To je tisti sadež, ki ima zaobljene špičke in zraste tudi do 20kg. Ko je mlad, je primeren za gudeg, njegovo meso namreč, ko pa ostari, je primeren za sladko sadje, ki je slastno, slastno, slastno, še sploh ko njegovo sladkost Martini scvre v testu. Mmmmmmmmmm, jackfruit. Poleg njega je rižu dodan še tofu in tempe, po želji pa tudi pečeno kurje bedrce in obvezen čili, ki mi ji očistil sinuse, kot se zanj spodobi.

Tako rahlo obolela od dušne vprašljivosti, sem se pognala nazaj v posteljo. Da malce potegnem. Tja do 9h. In jo potem manila na železniško. Prva zmešnjava je nastala ob tem, da sem hotela povratno vozovnico do Sola, a mi je potegnilo, glede na besedni izbor nindžic za šalterjem, da sem očitno kupila dve vozovnici v eno smer. Pa smo se uigrale na frekvenco in sem zatavšala vozovnico za rupije. 8000 rupij, 75 evropskih centov, za enourno vožnjo z vlakom. Zdelo se mi je, da mi je nekdo na ulici dan poprej rekel, da v Solu moram dol na centralni postaji, ki se ji reče Solo-in-nekaj-na-B. Nisem videla tega napisa, a ogromna količina ljudi je šla z vlaka, pa sem šla tudi jaz. Naredila par korakov po kopnem, opazila da nekaj duš še vedno tiči na vlaku in si rekla, oh, Tedi, pa ta čredni nagon, skoči nazaj na vlak. In kot zgledna neubogljiva ovca sem to tudi storila. Pa je vlak potegnil dalje in nas odpeljal mimo napisa Solo-Balapan. A bejž no? Solo + nekaj na B, a? Dobro, dobro. Bagus, bagus, po indonezijsko. Dol na naslednji postaji, pa nazaj ali pa … Hja, ej, če je centralna postaja, je najbrž tudi vzhodna ali zahodna ali severna ali južna, se pravi, smo še vedno tukaj, a? Pa jo krenem dol na naslednji, Solo-Jebres. Še z eno nogo na vlaku, ko me za rokav pocuka kolesar s kočijo. Kolokočijaž. Voznik bečaka. Bečak -

- je kot rikša, kakor nekako tako. Tipično javansko prevozno sredstvo, lokalci ga mnogo uporabljajo. Za par lušin arašidov te odbiciklirajo kamor te srbijo pete. Central Solo, pravim. Ja-ja, pravi on. Za koliko? 10.000. Prav. Pošteno.

In se midva voziva in voziva. Ko se ustaviva pri policijskem boksu. Že prej je kolokočijaž glasno mantral – central, central, central… Lahko bi mi bilo jasno, da nima pojma, a? Policaji pa tudi niso imeli taistega pojma. Central? Pa s prsti na rokah sklenem krog in rečem Solo, potem z levim kazalcem zarišem namišljeno piko v sredi tega kroga, ki je zdaj že razklenjen. In policaju se zabliska in meni takisto – eureka. Našli smo! Kraton, kraton, kraton se reče. Tudi prav. In me odvrže po 15-minutah, vmes sem zaznala table Kraton. Odvrže pred nečem, kar mi izgleda kot cirkus. Ali pa kitajsko novo leto. Naredim par korakov, ko me prevzame drugi kolokočijaž. Da me odpelje do kratona. Pa ta kraton je bil še nadaljnih 10 minut vožnje s sodobno kočijo. In me downloada pred tablo z napisom Kraton Museum. Kh, bingo! Turistična civilizacija, vidim še en belski par s fotoaparati. Bagus! Potem pa sem pa tja, pa take fore in nato v prinčevo palačo, kjer ti dodelijo vodiča in on ti razloži vsako najmanjšo belgijsko miniaturo, ki tiči v prelepih omaricah tam in vse zanimive pasove za moško vzdržnost in razne držalce cigar in vsak nožiček, ki ga je, no, saj, oprostite, Napoleon Bonaparte podaril nevemkateremu sultanu in nagačeni tiger je tam in ne pozabimo še francoskega porcelana. Ja, vse to moraš dodobra obdelati in šment, je zanimivo do daske. Kakšna kultura, človek božji, kakšna lepota. Pa čeprav bi vmes že parkrat pobegnila k mojemu kolokočijažu, ki me čaka zunaj in me na železniški postaji Solo-Balapan oskubi za precej preveč. In vedela sem, da bo tako, ker o ceni nisva predtem niti malo razpravljala. Mislim, oskubil, da se razumemo: niti 2 evra ni bilo tole čakanje in bicikliranje, ampak … Bad kharma. Stisnem mu tistih 30 tisoč rupij in ponovno ošvrknem njegovo suhljato telo, ki ni vredno mojega desnega stegna in se počutim … lepo. Vsi smo eno.

Pa čakam ta vlak. Rumene barve, da je. In pride 15 do treh. Pa pijem tisto kavo na železniški – in spet letalo tik nad glavo (zdajle, ko to pišem, ne na železniški) – ko se po nekaj dobrih srkih prikaže rumeni vlak. Ljudje vstanejo in natakar mi reče Jogja, pa potem še nekaj naprej in rečem, kaj, naj čakam, še ne gre in on da ja, naj čakam. Ampak zdi se mi, da bo vlak šel in hitro se pozanimam za ceno kave in mu s svetlobno hitrostjo pomolim 5000 rupij in že skačem na vlak, z razvezanim rukzakom, denarnico široko razprto in denarjem štrlečim iz nje, ampak ja, jaz sem na vlaku! Zakaj mi je rekel naj čakam? Vlak potegne … V napačno smer, kot dojamem na naslednji postaji. WTF?! Ninđa z možem poleg mene je vir informacij. Vse je ok, priklopili bodo še par vagonov, potem pa gremo nazaj. In tako sem se vozakala sem ter tja… Ko se znova ustavimo na postajo Solo-Balapan, je moja skodelica kave še vedno na mizi. In par pljunkov kofeta v njej. Ja, to mi je hotel dopovedati natakar. Rumeni vlak pride nazaj, brez panike. Obljubim si, da naslenjič v Indoneziji vkalkuliram enotednski jezikovni tečaj indonezijščine (bahasa indonesia) v Jogji.

Izlet z vlakom je bil fajn avantura, zato ostanem še en dan v Yogyi (ali: Jogji), da se malček odpočijem, potem pa dalje, v smeri Jakarte. Zjutraj, potem ko sem poležala po tistem gudegu, zbrala energijo in dvignila rit, se vživela v turistko in stopila na ulico, sem po parih korakih dobila družbo. In nadaljnih 6 ur preživela z Adijem. Super je bilo. Imeti lokalnega vodiča, ki je vse bolj postajal prijatelj in na koncu sva sedela na kraljevem pokopališču, kjer poteka nekakšna skupinska meditacija. V prostorih, namenjenih individualni meditaciji je bila gospa, ki je tam meditirala že peti dan. In še 2 dni bo. Gre za povezovanje s predniki in pridobivanje modrosti in boljšega počutja. To mi je všeč. Premalokrat grem na pokopališče pozdraviti in postati ob grobovih vseh mojih starih staršev. Premalokrat. In bilo je nepopisno mirno tam, ne tem gazebotu, kjer smo sedeli. Mirno, globoko mirno. “Can you see aura?” me vpraša Adi. “No, I can’t. How can you do this? I would like to see aura.” “Yours is violet. I saw it in the morning and I can see it now again.” Adijeva angleščina je odlična. Zato je kramljanje z njim pravo kulturno bogastvo. Kaj pomeni vijolična? To je najvišja odprtost, najvišji energetski nvo. “But you also have problem,” pridoda. “Yes, I do.” “Let me ask you about animals, you like, I will tell you about your charachter from Javanese psychology.” Tiger, slon, mravlja. Zanimivo. Vse, kar mi je povedal, je res. Neverjetno je, takole na potovanju, kako te vidijo popolni neznanci. In indonezijci iznenada in zelo kmalu zelo radi govorijo o tebi, kakšna oseba da si. Tako, z jasnega. Fajn. Potem je  iskal plodove drevesa, ki nam je delal senco, saj so ti zdravilni za diabetes. Našel je dva. Spravila sem jih v denarnico.

Mojega problema nismo razrešili, s sveto vodo -

- sem si umila roke in se simbolično očistila neumnosti. Na glavo poveznila čelado, sedla na moped in se dala odvreči pred železniško postajo. Da kupim karto za Banjar, od tam pa skušam še isti dan najti avtobus do Pangandarana, na obali, s plažo. 3 dni ležanja na plaži bo dobro delo miselni transakciji  prestavljanja domov. Počasi se je treba uigrati na domače vibracije. Zna edino biti, da bo tale Pangandaran nabit z lokalnimi veseljaki, saj bom tam ravno za vikend.  No, pa da vidimo to! Yogya, maham ti v pozdrav. Fajna si. Priporočam Yogyo, zelo. Prijetno mesto je.

Za 2,5€ imaš sobo, katere šteker izgleda takole:

WC-ja rajši ne pokažem.

N potepu z Adijem sem bila tudi pri njegovem bratrancu, ki je lutkar in izdeluje tradicionalne javanske lutke ter ima predstave z njimi v sultanovi palači. V Solu sem občudovala te lutke in želela sem jih pobliže spoznati, saj muzej razlaga svoje eksponate le v indonezijščini. Pa si misli pač svoje, kar koli že hočeš. Gledala sem te lutke in naslednji dan sem pristala v njihovi izdelovalnici. Mojstri so pri delu res mojstri. Lutke so narejene iz bivolje kože in tudi držala so iz bivola. Iz rogov. Barve za poslikavo lutk so naravne, rumena iz žafrana ali kurkume, črna iz vulkanskega peska in tako dalje. Obstaja 350 različnih likov lutk, izvirajoč iz Ramayane in Mahabharate. Seveda. Tale na tleh je Rama:

Pogovarjala sem se z izdelovalci lutk in nekdo med njimi, ki ima iz Slovenije prijateljico Klaro, mi reče, da imam vijolično avro in da je v meni toliko ljubezni in senzibilnosti, česar še v življenju ni srečal. Zahvalim se za ta vpogled in ne vem, kam s tem podatkom. Vijolična, a? Tudi jaz hočem videti avro. Nekdo drug me nato vpraša, če mi je všeč Grand Canyon. Prosim? Nisem ga še videla. Človek je razočaran, pa mu rečem, da mi je všeč Barack Obama. In usta se mu razlezejo do vrha lobanje. Ja, mnogokrat se tule na Javi zgodi, da za mano kričijo Obama, Obama, Obama. Potem pa povem, da sem iz Evrope in ne iz ZDA, pa me vprašajo če imam Obamo rada. Veš, da. Ker je topel. Indonezijci ga imajo radi prav za to. In še nekaj imajo z njim. Kot mali deček je nekaj časa živel na Javi. Ljubezen mu izkazujejo na duhovite načine:

Tegale se najde kot inštalacijo na železniški postaji Jogje. Mesta, ki je kulturna prestolnica in v umetnost se spotakneš na vsakem koraku. Dobesedno povsod je nekaj:

Pomaham Baracku v slovo, imam še dobre pol ure do vlaka in v nos me butne tabla – reflexology chair. Oh, zakaj pa ne. 15 minut, 10.000 rupij (Rp) in ker $ in € strmo padata, je danes 10.000 Rp enako 81 evropejskih centov, v sredini decembra pa je bilo to 71 taistih centov. Nekaj se dogaja v deželi tej.

Sedem na vlak in nadaljnih 5 ur preživim v popolni meditaciji pre-aklimatiziranega vlaka. Stiskam se k robu šipe, na katero zvesto padajo sončni žarki. Neskončna riževa polja ali Fields of Gold, kakor jih je poimenoval Sting (pesem je inspirirana z riževimi polji okrog Ubuda na Baliju, kjer ima danes Sting tudi hišo – intermeco žute štampe) …

Meditacija.

Iz galerije na ohcet

Vse je bilo lepo spakirano, razen osebna prtljaga je še čakala na organizacijo malega nahrbtnika. 10 minut čez drugo zjutraj me je klicala Martini, da prihajajo pome. Kako, kaj, ne, ne še zdaj, ob 3h, ob 3h smo zmenjeni. “No problem, I wait for you,” je rekla. Jebela, samo ne me priganjati. Sploh pa ne sredi noči, a? Eto, pa smo šli. Martini z družino, šofer – brat od moža – in jaz, v lepem, belem, malem kombiju. Za zajtrk in malico mi je Maritni spražila arašide in sladki tempe (sojini hrustljavčki) in dodala še 2 kili banan. Če bom lačna, ko bom čakala ali pa ko bom prišla v hotel, pa ne bo nič za pod zob. Eto, hrane kolikor hočeš. Kakšno uro smo se že vozili, ko me je spreletelo. Neeeeeeeeeeeeee … Pa menda ja ne zares? O ja, pa še kako. Moj mobilec, prečudoviti rdeči BlackBerry je ostal v Padangbaiu, na postelji. Tam je bil zadnje dni, ker sem imela posteljno svetovno prvenstvo v igranju BrickBreakerja (igrica, kjer razbijaš cigle). Sem tudi postavila svetovni rekord, z rezultatom 15280 in s tem kar za 80% izboljšala prejšnji, domači rezultat. Tako sem BlackBerry podarila Martini. Upam, da bo delal na indonezijsko številko in Martini bo ta prava šefica z njim. Je rekla: “This is very good for my business in warung.” Veš da … Jaz pa brez vsakršne telefonske.

Še zadnji objemi in nekaj solzic, pa sem šla. Nahrbtnik ima le 18,9 kg, kar pomeni še dovolj prostora za kakšen nakup. In ker se že leto in pol ukvarjam s prazno steno v dnevni sobi, ki čaka na nekaj posebnega, da se ji zgodi, sem današnje jutro pristala v galeriji. S ceste me je pobral Andy, zrihtal prenočišče, reklamne letake za izlete in obisk v galeriji njegovega svaka. Joj, kakšna zabava. Svaku, slikarju, je ime Edy in potem sem jaz tedy in potem sta Edy in Tedy postala prijatelja. Čeljust mi je padla na tla, ko sem zagledala tole:

Tehnika: batik painting, kompleksno barvanje, pikanje kot tetoviranje, procedura z voskanjem, pa luščenjem voska pa likanjem in beljenjem pa … Ulalalala, zljubila sem se v to sliko, z imenom Harmony. Edy je žarel od sreče:

Jaz pa tudi. In otem obvezno fotografiranje z njegovima otrokoma Tonyem in Amelio. Luštna mulca.

Pa sedim tam in se v mislih sprehajam po mojem stanovanju. Ker me nekaj mori. Jaz rabim 2 slikariji in ne samo ene. Eno za v spalnico in eno za v dnevno sobo. In Harmony je perfektna za v spalnico, ko mi desno očesno zrklo ošvrkne njega:

Petelin. 150 x 100, perfektno. In itak imam še neraščišen odnos s petelini z Balija, saj nisem šla na petelinje borbe in vsi tisti kričeči petelini mi itak ne dajo miru in zdaj imam svojega petelina. Tale gre z mano. Gre za delo Edyevega učitelja Ateva, prav tako batik painting, malce drugačen stil nanašanja voska in … Vsi smo srečni, še bolj. Potem Edy pakira sliki in z ženo Mitri nekaj čebljata in otroka skačeta sem in tja in povabijo me na poroko. Jah, zakaj pa ne. Čez eno uro me poberejo v hotelu, kajti poročil se je učiteljev sin. Se pravi sin od petelinjevega slikarja, ime mu je Antok in njegovi ženi Tiwik. Pa sem šla. Nam uslimansko indonezijsko ohcet. Oblekla sem balijsko tradicionalno opravo (hvala Lui za kabajo). Tule sta današnja mladoporočenca:

Priznam, neveste sem se malček ustrašila. Tako robotoidna je bila in komaj je dvignila roko v stisk, tako oklepna je ta njena tradicionalna poroka … Najbrž se je tudi ona ustrašila mene. Čestitali smo jim, tako kot še drugih 300 ljudi.

LJudje so prihajali in čestitali. In čestitali:

Pred čestitanjem smo se vpisali v knjigo gostov in oče-slikar je bil presrečen zaradi kupljene slikarije in zaradi moje prisotnosti, saj je prvi srečnež, da je na poroki njegovega sina gospodična iz Slovenije. Še kako je bila presenečena gospodična sama. Nič mi ni bilo jasno. Par ur prej sem še mahala v pozdrav Padangbaiu in Baliju, zdaj pa sem na ohceti na Javi. In še galerijski nakup sem naredila vmes. Počutim se kot akcijska junakinja. Ženske smo ob vpisu v knjigo gostov dobile darilce, čudovito torbičko. Barve si nisem izbrala, bila mi je dodeljena in še kako mi je všeč, saj sem z njo še bolj Barbie Girl. Evo ga, indonezijski konfet:

Po čestitanju smo nekaj pojedli in z Edyem, Mitri, Tonyem in Amelio…

… smo se nato skobacali v avto. Odslej ima Amelia dve mamici, je rekel Edy. Eno indonezijsko in eno slovensko. Prijela me je za roko in odskakljali sva po drobnih ulicah Yogyakarte.

Bye-bye Bali

Danes ob treh ponoči grem na letališče. Poceni karta, poceni letalska družba, nemogoča ura leta. Ampak fino, da pridem na drugo destinacijo navsezgodaj, pred mano bo ves dan. Pojma nimam kam grem, brez kakršnega koli vodiča ali zemljevida sem, juhej, avantura. Imam informacije od trennutnih sostanovalcev, to je pa tudi vse. Vesela.

Včeraj smo imeli ceremonijo. Povabljena sem bila na otvoritev hiše, kjer stoji prečudvit hišno-družinski tempelj:

Moja sostanovalka Amy je skupaj z balijsko družino zgradila hišo in včeraj je bil po balijskemu koledarju pravi čas za tovrstno ceremonijo. Nanjo so se naročili že oktobra. A včeraj je bila polna luna in ceremonij je kar mrgolelo, ker je to nekaj posebnega, seveda. Povabila me je Amy in tudi Lui. Potem sta mi organizirali izposojo kabaje, tradicionalnega povrhnjega oblačila, lahko povsem čipkasto ail kombinacija čipk in blaga. Moja je bila bela s čipkami in Lui mi jo je potem podarila. Tako da, ko pridem domov, bom furala balijski tradicionalni styling. Sarong, bela čipka zgoraj, pas, šlapi.

Ceremonija se je začela okrog 10h, v hiši pa so se zbirali že vse od pol petih zjutraj dalje. Namen ceremonije je blagosloviti hišo, vanjo povabiti duhove prednikov, povaniti dobre duhove, da bodo varovali hišo, njene prebivalce in goste. Prišel je duhovnik, sveti mož, sedel v družinski tempelj in začel s proceduro, ki je trajala kakšni 2 uri. Hiša je bila napolnjena z offeringi. In ja, če sem do zdaj mislila, da sem videla mnogo offeringov, sem bila v zmoti. Tule jih je res mrgolelo:

Na stotine različnih in vsak element offeringa ima svoj simbolni pomen, vključujoč prašičjo glavo, ki mora biti odsekana v hiši, kjer se noč pred ceremonijo prašič grila in spečen mora biti točno ob polnoči:

Je bil kar frker. Velika družina. Mnogo otrok, med njimi tudi Hananda in Putu , fantka iz našega homestaya, saj so naši najemodajalci seveda v sorodstvu z Lui, tako kot vsi na Baliju. Če ni brat, je bratranec, če ni bratranec, je od očetovega brata od hčerke mož… In bilo je mnogo govorjenja, mnogo. Ženskega regljanja. Ves čas ropotajo, ves čas. A o čem se pogovarjajo? O vsakem najmenjšem prigodku, ko pa je tule šlo za novo hišo o-ho-ho-ho-ho, to je bilo govorancije. Za vsak poušter, za vsak šiv na posteljnem pregrinjalu je potrebno vedeti kje je bil kupljen in koliko je koštal. In kdaj je bilo to kupljeno in kdo je šel to kupiti in kaj se je še takrat kupilo in potem sledi razprava o cenah, saj je treba opredeliti ali je bilo poceni ali drago in ali se je kupovalec dobro spogajal za ceno in … Zabavno. Smeha polno. Potem so se otroci skrili pod posteljo in vlekli smo jih izpod postelje in potem smo peli in potem smo jedli. Seveda so prašiča, ki je v templju, tam na soncu stal kakšnih 10 ur in prav tako race in kure – pojedli. Kar je za bogove, je tudi za ljudi. Hrane je bilo za vso vas in ženske so jo pakirale v velike vreče in bilo je precej smešno gledati, kako v vreče izginjajo pečene race, ki so izgledale kot drva, pa niso bile drva, bile so race in zmetali so jih tja v tiste vreče in zraven naložili še nekaj sadja in sladkih riževih letečih krožnikov s fluorescentnimi premazi iz sladkorja …

Potem so nekaj malega offeringov pustili v templju, ostalo pa je romalo na zažig in nekaj ne na zažig, ampak samo na obalo, da ocean pogoltne te ostanke. Hja, in pila sem sveto vodo, ki je bila malček sladkega okusa, zaradi svežih cvetlic, ki so plavale v njej. Ko sem popila tri požirke vode iz dlani, sem si namočila čelo in nanj pripopala surov riž. Potem smo imelli pavzo in šla sem na lepotilni spanec in se vrnila zvečer in bila je večerja in potem koktejli z arakom in tako sem prespala na terasi pri Amy in bilo je fantastično.

Tako so danes petelini še posebej glasni. Kričijo že ves dan. Zgleda, da se hočejo pretepati, boriti, fajtati. Sem vprašala Martini, če bodo petelinje borbe. In pravi ona, če bi rada videla cock – fight? “I will take my two chicken and tell them to fight and you will see cock-fight.” Hahaha. Martini s familijo me nocoj pospremi na letaličšče, peljal bo nek njihov prijatelj in za slovo je danes v warungu buffet, hrana se kuha že od zjutraj. Oh, ja, hrana … Na ceremoniji sem končno jedla balijsko začinjeno-pekoč gado-gado. Njami. Takole pa izgleda moj običajen zajtrk – palačinka, sadna solata, kava:

Zelena barva je seveda umetno barvilo, dodano moki, da je pač malce dinamike in zabave. Ja, v tem času sem pojedla toliko palačink, kolikor vsega skupaj ne v zadnjih desetih letih. Palačinka z banano, malce kokosa, med ali pa z ananasom namesto banane. In ko uni dan takole jem ta svoj zajtrk, v Ubudu, pod mizo zagledam:

Razpoznala sem logotip Mladinske knjige in OMG, saj ne morem verjeti, pod mizo v Ubudu, v bungalovih Pelangi (pelangi = mavrica), je knjiga v slovenščini. Kh. Hiša blaženih bud zveni zanimivo in z veseljem bo tole moja zadnja knjiga na tem potovanju. Prebrala sem jih 6, a pri sebi nimam nobene več. Ko sem danes pakirala ta velik rukzak, sem razmišljala o tem, kako je drugačen kot ob prihodu. Vse sorte se je zamenjalo v njem. In nobene knjige ni več, ker sem jih zataušala ali poklonila, vključno z Lonely Planetom. Imam pa kakšnih 30 DVD-jev, nekaj malega CD-jev, nimam brisač, nimam par majic in hlač, imam pa oblekce in druge majice in hlače, nekaj sarongov, nimam japonk, a imam nove … in tako dalje in tako dalje. Mikalo me je, da bi spakirala tudi rjuho, ki me je objemala par dni, saj je imela zelo posrečen vzorec:

In tudi tale ključavnica me je mikala:

Nisem.

Java, prihajam! Pogrnite rdeč tepih, razobesite zastave in dvignite transparente!

Zakaj je dobro imeti potovalno zavarovanje?

Ker te v kulturni prestolnici Balija, z imenom Ubud, lahko vsak trenutek ubije vsak navaden pločnik. Spet sem v Ubudu, na razvajanu. Masaže pedikura, cafe-ji, internet in zanimivi ljudje. Svašta, res. Včeraj zvečer sem prebrala scenarij Marc Or Cash, nov film, ki starta svetovno premiero 12.2. v Hong Kongu in naslednji dan v L.A. Z Judom Lawjem v glavni vlogi. Režiserja sem pozabia, moral bi biti Wong Kar Wai, pa je producent predlagal drugega. Kinomatografija pa Christopher Doyle, film – Hero. Srečala sem scenarista, Alexandra Lochsa. Včeraj mi je dal scenarij, danes pa sva se dobila na kosilu in debatirala, debatirala, debatirala … Oh, rada sem scenaristka.

Drugače pa novica tedna: v nedeljo letim na Javo, grem se popotnico. 10 dni Jave, lepo počasi, z vlakom, dan za dnem do Jakarte. Da, brojim sitno.

Please, check in

Po podgani sem pristala v novem homestayu, Serangan Inn 1. Malček me že zafrkavajo, kateri homestay bo naslednji, ker še nisem bila povsod, a ne. Sedela sm pri Martinirazmišljujoč, da ni šans, da ponovno spim s podgano. In ne samo to. Tudi tisti nelagoden občutek, ki me je preveval … Tisto, da je nekdo v sobi … Uf, ne. Kar zmrazi me, ko pomislim na to. In ko zvečer sedim pr , i Martini, pride mimo Paul. Roker, kakšnih 55 let. Naroči pivo in začneva klepetati. Oh, ja, seveda ve, kje je Slovenija. Ne samo to. Zaljubljenen je v hrvaško obalo. Lovran, pravi, ja … Leta ’78 je potoval tam preko. Iz Trsta, preko Kopra, v Pulo, Opatijo, Lovran, Split in vse do Dubrovnika. Prečudovito, pravi. Paul je Američan, ki tri četrt svojega časa preživi na Baliju. Je 100% invalid, ker nima parih diskov v hrbtenici, ima pa kronično vnetje zunanjih živcev na obeh nogah. Šestkrat je zavrnil operacijo. Rekli so, da ne bo več hodil. A Paul še kako postopa naokoli. Ker … se zdravi pri balijskemu zdravilcu, severno od Ubuda. Kmalu nato mu povem zgodbo s podgano. “Auch, run away from there,” pravi. “Bad, that is very bad karma.” Ja, vem, majko mila. Povem mu, da se mislim nasleiti v Chelangi Inn. In pravi – nikar. Preglasno. “Come to us, on the balcony at Serangan Inn.” Balkon, a? Ne reci mi dvakrat. Balkoni so moj fetiš, vemo zakaj, a ne. Kot mladič nisem imela balkona doma, vsi moji prijatelji pa so ga imeli. Nekateri celo dva. Balkon, a? “Yes,” pravi “you are the material for a balcony, you should come.” No in tako sem zdaj tukaj, v hipijevski komuni. Štiri sobe in ogromna terasa. Soba št. 1 – Paul, ameriški veteran, stari hipi, ki ni šel v Vietnam in o tistem času noče govoriti. Soba št. 2 – Amy, 55 let, Nizozemka, bivša novinarka, ki je ravnokar zgradila hišo v Padangbaiu in čez 1 teden imamo ceremonijo za otvoritev hiše. Soba št.3 – Manolo, 60 let, stari hipi, svetovljan, živeč povsod. Ena žena na Nizozemskem ena žena na Papui, tule pa je z Lucy, deklino, ki ne vem, če ima 30 let in s sinom Vencem, 14 let, Papuancem. Lucy pa je iz Jakarte, živi v Denpasarju in dela v Nusi Dui. Manolo je mešanec med mamo Brazilko in očetom Papuancem, ima pa se za Indijanca. In … Manolo obožuje ajvar ter Vegeto. “Anybody, who brings me ajvar, I kiss his feet.” Ajvar, oh, ja, ajvar … Tudi jaz ga obožujem. In Vegeta? “Oh, yes. I always cook with Vegeta. And this nobody knows. This blue bag is locked in my kitchen, away from the eyes. Oh, no, no, no, no … Nobody can see this. They always say, oh, Manolo, your samba is so good, so different and I say yes, I know. Give me your recipe, they ask. No I wont, I say.” Hehehehehehe, i jedna kašica Vegete. “Vegeta is so pure,” pravi. Prvo noč na teraci sem tako preživela v družbi dveh starih hipijev, neverjetnega tinejdžerja in mladenke, ki se po telesu maže z belo barvo in še vedno misli, da imam kontaktne leče, ker moje oči ne morejo biti tako lepe, tako modre in tako takšne. Bila je iniciacija. In opravila sem jo z odliko. Manolo in Paul sta nekaj šepetala v kotu in čez minutko me Paul naslovi z vprašanjem, če imam kaj proti, da skadimo en joint. What? What? What? Z največjim veseljem. Hahahahahahaha, se je Manolo smejal. Saj sem rekel Paulu, da boš kadila. Vedel sem. Oh, ja, pa še kako, pravim. Na Baliju je težko priti do kakšne ganjice. Mislim – nikjer je ni. Nikjer je nihče ne ponuja. “Oh, wait for tomorrow night. The guy will come. I think you will be impressed,” pravi Manolo. Kajti, on kadi povsod. Kjerkoli je, tam kadi. Svašta. “So tomorrow is a shopping day?” vprašam. “Delivery day,” pravi Manolo. Po poklicu je krojač. Rečem mu, da si ga z lahkoto predstavljam kot enega izmed Guccijev, Gabannatov in teh alta moda dripcev. “I’ve been hired from Cerutti,” pravi. Ahahahahahahaha, umrem od smeha. Ja, zato mora marca za 10 dni v Barcelono, ker je art direktor modne revije. 10 dni dela, pa je mir za eno leto. Ja, pravim, točno to. To hočem. To je formula. Potem je Manolo privlekel leseno pipo, v obliki trobente, 25 cm, lepa, zelo. Afganistanska zadeva. Zakuriš, potem pa drugemu puhaš dim. Oh, prelepo. Nato si s Paulom zaželita, naj zapojem kakšno slovensko pesem. Ja, zakaj pa ne. Saj je res že čas za Heleno Blagne, da stopi na balijski oder. Zapojem Tebe nosila sem v duši. In hočeta še. Zapojem še Namesto koga roža cveti. In hočeta še. Pa pravim, da naj zdaj onadva pojeta. Manolo zapoje eno špansko. Potem naju s Paulom uči italijansko in sardinsko hkrati. Par let je živel na Sardiniji. Na Nizozemskem ima 26-letno hči, ki se kar naprej pritožuje nad njim kot očetom. Pa ji je kupil lap top in rekel: “Here, now you can find yourself a father as you want.” Hahahahahaha, lekcija, a? Potem Vence prinese atlas sveta. In gledamo dežele, jih izbiramo in se pogovarjamo o njih. Na tem zemljevidu Slovenija ne obstaja. Ni je. Pol jo pripada Hrvaški in ostalo Avstriji. Atlas je iz leta 2004. Začnemo se pogovarjati o Jugoslaviji in Manolo ter Paul ji pojeta slavospev. Tito je eden njunih najljubših voditeljev. “Even America respected him,” pravi Manolo. Ja, Tito. “You know what I like about your country,” pravi Manolo. “You people love to eat.” In začne pripovedovati Lucy in Vencu o velikosti naših šniclov in porcijah čevapčičev, o lepinjah, kajmaku in seveda ajvarju. Pa o filani papriki in čuftah. V Beogradu je pojedel 26 filanih paprik. Nihče ni mogel verjeti. Manolo pa je jedel in jedel. Cedijo se mu sline. Ta hrana je ena najboljših na svetu, pravi. In še ena stvar mu je všeč. “You people love to dress up.” Ja, res je. Radi se oblačimo. Radi se stiliramo. Radi kupujemo obleke.

Manolo in Paul sta slišala Hendrixa in Lenona v živo .. Mnogokrat. Na privatnih partyjih. Kocine mi grejo po konci. In potem padeta v hipijevsko debato, v kateri lahko sodeluješ le kot občinstvo.

Ko govorimo o Indoneziji, izvem, da je indonezijska prehrana v svoji biti vegetarijanska. Prašiče in kokoši so uvedli Nizozemci. In skoraj 400 let pod nizozemsko vladavino, vse do sredine prejšnjega stoletja, je najbolj grozovit del indonezijske zgodovine. Hrana danes je zelo sladka in zelo cvrta. Vsega hudiča cvrejo. Riž, nudle, banane, ribe, krompir, vsega boga. Ja, priznam, riž mi štrli iz kožnih por. Eno noč, ko sem predčasno zapustila Sunshine bar, bila brez večerje in zato primerno krvoločna, sem hotela arašide. A gospa, s prevezo preko oči in volneno kapo na glavi, ki je spala pod pultom svojega warunga, mi ponudi neoluščene arašide. Ajajajaja, to pa ne bi. Kdo bo zdaj to luščil sredi noči. Peko pločevink in čipsa, razloženega na policah, švigne podgana. Bljaki. Hitro, hitro, hitro vzemi nekaj, Tedi, če si že zbudila gospo. Vzamem tale roti, kruhek: foto razpočnica Jezus, Kristus. Tile kruhki so edina vrsta kruha, poleg toasta, ki ga je tule moč dobiti. In ja, pogrešam polnozrnat kruh. Z veseljem bi si z njim priredila zajtrk. Pa kakšen jogurt in košček sira bi. Nema. Tako sva jaz in roti. Ki ga razpolovim in zadane me kap.

Roti je napolnjen s fluorescentno rdečo-roza sestavino, v vlogi marmelade. Vsaka podobnost z ženskimi spolnimi organi je zgolj naključna. Ajme. Kaj res ti ljudje tule jedo? Mislim, saj obstajajo možnosti, a na koncu pristaneš pri ogromni količini sladkorja in cvrtja. Tudi gado-gado, tipična indonezijska jed, ni izjema. Zelenjava, ki je v osnovi kuhana, je zmešana z omako iz arašidov, ki jim je dodan sladkor, čili in sol. Temu dodajmo še riž in slasten balijski obrok, postrežen v bananovem listu, je tu.

Prvo noč na balkončku počasi zapustim druščino. Oh, ja, še kako sem potrebna spanca. In počutim se osvobojeno. Vem, da bom spala kot dojenček. Spim kot top in iz postelje zlezem okrog 11h. Sadje in palačinka za zajtrk ter nazaj k počitku. Branje … Zaključujem šesto knjigo. Kar jem te knjige. Ampak ta je zadnja. Potem moram zbrati pogum in začeti prebirati moje pisanje. Kar je zelo, zelo, zelo težko in naporno. Bralni dan, torej. Sledil mu je plažni dan. Prodajalke sadja, sarongov in masaže so bile vesele, da me vidijo na plaži. Jaz malo manj vesela, da vidim njih. Plažna kultura me nervira. Naša mi je mnogo bolj všeč. Prideš, razviješ armafleks, raztegneš brisačo, skočiš v vodo, ležeš, bereš, spiš. O, ne, ne, ne, tule to ne gre tako. Kratkih hlač še dobro ne potegnem z riti, ko se biznis že začenja. Masaža, ananas, kokos, sarong, mango? Morda sončna očala, kakašen suvenir, nož? Aaaaaaaaaa …

Naslednje jutro me Amy povabi v njeno hišo, na masažo. Prejšnji dan smo se pogovarjali o mojih bolečinah v križu in spodnjem delu vratu in Amy mi pove, da pride balijska maserka v njeno hišo, kjer bo njen balijski brat imel masažo in da je pomislila, ej, bom še Tedi rekla, če želi. In Tedi je želela. In Tedi je dobila najboljšo masažo ever na Baliju. Gospa Mariam, ki prihaja z Jave, ima magični dotik. Pregnetla me je, kot se šika. Moje telo je mehko, prožno in jaz vesela. Amy skuha kavo in klepetava vse do popoldneva. Kar nekaj kav sva spili. Terasca njene nove hiše ima dih jemajoč pogled na kokosove palme in zelenje, pa banananovce. Banane lahko trga s terase. Čudovita hiša. Zgodba pa gre tako, da njen balijski brat, z družino, je imel zemljo, Amy pa je imela 25 000 € budžeta. Hišo na Baliju pa si je od nekdaj želela. Najprej je sicer hotela zgraditi hišo na Lomboku. Prav tako skupaj, z lokalno družino. A so jo nategnili. Prodajali so ji zemljo, ki sploh ni bila njihova. Hvala bogu, je zgodba prišla do konca pred katastrofo. In Amy, razočarana, zdaj ni vedela, kaj bi. Nič, je rekla, grem nazaj na Bali, govoriti moram z Dekuijem, takrat prijateljem, zdaj bratom. Amy pride z Lomboka, od pristanišča hodi proti Dekuijevi trgovini, a te ni nikjer. Hodi gor in dol po cesti, okrog vogala in trgovine ni. Ona pa ve, da ta trgovina mora biti tu. Mora. A je ni. Nikjer. Zagrabi jo manjša panika, saj je prepričana, da je znorela. Hodi gor in dol, trgovine nikjer, ko naenkrat zagleda Dekuijeve natikače. Prepozna jih. Stoji pri njegovih natikačih in potem naenkrat zagleda trgovino. Prej je ni bilo, še danes dobro ve za občutke, ki jih je imela, ko trgovine ni bilo nikjer. Ko zgodbo pove Dekuiju in njegovi ženi Lui, ji povesta, da je uročena. Na Lomboku so nadnjo poslali črno magijo, jo prevarali in zato naj nikoli, nikoli več v življenju ne stopi na Lombok. Amy povem svojo zgodbo s podgano in občutkom, da je nekdo z mano v sobi. In ona mi pove zgodbo, s tistega konca Padngbaia … Vsi hoteli in homestayi, ki so vzdolž spodnjega dela vasi, imajo probleme, pravi. Zato ker so preblizu pokopališča. Še posebej obupen pa je hotel Mustika … Oh, ja, to je hotel kamor sem hotela, pa si premislila, še preden sem ga videla. Ne vem zakaj, niti pogledati ga nisem šla. Torej, hotel je zgrajen blizu pokopališča in templja. Preblizu. Lastnika, ki je sicer Balijec, so opozorili, da naj tega ne počne. Ker ni spoštljivo. A lastnik, meni nič, tebi nič, je hotel vseeno zgradil. Potem pa leto, dve ni bilo nobenih gostov. Hotel je bil zgrajen in prazen. Nato se je počasi, počasi, počasi začelo dogajati. A včeraj vprašam fanta, ki dela tam, koliko imajo gostov, pa pravi da ne veliko, 12 sob praznih, ampak da pa bo vse polno avgusta. No, v Mustiki je potem bilo tako, da je nekega dne prišel nek ameriški turist in ni mogel spati. Zelo slabo je spal prvo noč in tlačila ga je mora. Bilo je tako, da je sanjal, kako hodi po Padangbaiu in sede za mizo z lokalci v nekem warungu. Za mizo je bila tudi ženska, ki je imela lase preko obraza. Čez čas jo Američan prosi, če lahko vidi njen obraz. Ona razstre lase in nima obraza. Okostnjak je. Ko je Američan povedal zgodbo Dekuiju, mu je ta rekel, da naj teče stran, da naj zapusti hotel. Ker je to zelo, zelo slab znak in zelo slaba karma. O spiritualizmu in prisotnosti te plati življenja v vsakdanu padangbaiske skupnosti, priča tudi Barung Dance, ki je v Padangbaiu edinstven. Včeraj je bil spet na sporedu. To je tisto padanje v trans, o katerem sem že poročala. A včerajšnji je bil močan in nenavaden in rahlo kaotičen, pa tudi v umetniškem delu drugačen. Druge maske, drugačen ples. Moški pa so padali v trans vsepovprek. Kakšnih 15 jih je bilo. In to povsem zraven mene. Nisem vedela, da znam tako bliskovito vstati iz lotusovega položaja in skočiti meter v rikverc, ter po luftu še obuti japonke. Puf, močno je bilo včeraj, močno. Najbolj mi je srce razbijalo, ko sem zagleda varnostnika, gromozanskega varnostnika, ki je tam zato, da varuje ljudi, a on je obsedel na tleh in oči mu je vleklo na vse strani in ko se je njegovo telo že nekontrolirano treslo, je dva moška v desno od njega zli duh prevzel še nekoga in ravno v trenutku, ko je Barung končal in bi se moral vrniti na izhodiščno točko, a ni šlo, ker je v tistem trenutku varnostnika vrglo en meter v zrak in nanj so skočili številni smrkci, ker je varnostnik res gora in v tistem ko je kričal, krulil in norel, je vrglo še ta drugega in … Fijujuju, za trenutek nisi več vedel, kdo je v transu in kdo na koga skače in kdo koga čuva in otroci so jokali in ženske bile prestrašene in … Ulalala, če ne prej, ti po takšni izkušnji postane jasno, da balijska kultura deluje na posebnih obratih. Še Manolo je rekel, da so Balijci nori, povsem samosvoji in tudi zanj nerazumljivi. Svoj čas se jih je bala vsa Indonezija. Verjamem. Ker če padajo takole v trans in potem o tem ne vedo ničesar, uf, verjamem, še kako verjamem, da ko se gre zares, je bolje, da te ni zraven. Akumuliranje energije je neverjetno. Gre pa za to, da izganjanje zlega duha z dobrim duhom prinese to, da zli duh noče oditi in se zato naseli v ljudi. V tem je fora. Prešvercati se hoče. A mu ne uspe, saj ga z arakom, piščanci, jajcem in ognjem izženejo iz človeka.

Po barungu je sledilo igranje gambalana. Trash-metal. V orkestru je tudi naša Martini:

Po gambalanu je sledila molitev, za katero so prav posebej pripravili teren. In zdaj mi je tudi jasno, zakaj je toiko lukenj v cestah tule naokrog. Meni nič, tebi nič, so za potrebe ceremonije skopali luknjo v asfalt in vanjo priložnostno zasadili drevo. Nato so skopali še nekaj manjših lukenj in vanje zasadili bananovcevo vejevje ali bolje – listjevje. Med molitvijo vsi izgledajo malce zadeti, pijani, odklopljeni. Zmeditirani. Še kakšno uro posedim tam z njimi, občinstva ni nikjer več in jaz sem vsa odklopljena, zato grem rajši spat. Ta ceremonija poteka od 17h do 01h. Orenk šiht.

Za mano je moja peta noč v balkonski komuni. Manolo, Lucy in Vence so šli nekam za par dni in tudi jaz razmišljam o premiku. O kakšnem izletu. Plaža mi štrli ven skozi ušesa. Oh, ja, skuter rabim. Vem. A danes ne, ker pišem. Ko zjutraj naročim sadje in kavo, mi gospodarica pomoli formular za vpis v knjigo gostov. “Please, check in,” pravi. “Check in?” sem presenečena. Tu sem že 5 noči. “I forgot,” pravi gospodarica Komang in se smeji do ušes. Hja, balijski tajming, kdo bi ga razumel …

V postelji s podgano

Irena je odletela, par dni za njo še Andreas, bančnik, s katerim smo se spoprijateljili in tudi odšli na izlet na jug. Tako smo zdaj iz decembrske runde prisotni le še Gunter, Vrtnar, Moe in Jeniffer. Ter naša ibu Martini – mama Martini in naš Nyoman, šefe Sunshine bara. Zame se je začela druga poovica potovanja, ki je bolj domovanje, kot pa potovanje. Premikov od hotela do hrane in sprehoda na plažo ali v knjigarno ravno ne morem šteti za potovanje. Vreme je še kar muhasto, kar najbolj občutijo kamionarji, ki v koloni že tri dni čakajo na vkrcanje na trajekt. Očitno je usoda kamiondžij povsod enaka. Čakajo. “Sea conditions no good. No possible.” Včeraj sem spet zamenjala domovanje in jutri ga bom spet. Lepota dolgoročnega bivanja na enem mestu je ta, da lahko preizkusiš mnogo prenočišč in zajtrkov, ki jih z njimi ponujajo. Ko sem se naselila v trenutno prebivališče, sem bila presrečna. Imam bazen, to sem iskala. Da lahko sproti ubijam težek, vroč in vlažen zrak. Bambusova koča s kopalnico na prostem me je pritegnila. Zofa na terasci spredaj tudi. Vse dokler ni padla no

Ležala sem zunaj na zofi, a ob prižgani luči sem bila tarča za gigantske leteče mravlje, ki so se zaletavale v žarnico in padale na mizo ter tudi name. Ne moreš ne brati in ne pisati, ker te ti presneti insekti tako iritirajo. Pomislim, da v bistvu mi gredo edino ti insekti tule na živce. Na splošno, mislim. Prav tile, te gromozanske mravlje s krilci, ki ponekod pred restavracijami in trgovincami ležijo nagomiljene vsak večer. Bljaki.

Ni mi bilo do druženja v baru, do ničesar mi ni bilo. Večdnevne poslovilne žurke so me ubile. Čez dan sem nekaj postopala sem in tja s plastenko vode pod pazduho in žgalo je kot v peklu. Nič, prestavim se v posteljo. Na hitro pozaprem vrata in okna, da one s krilci ne vstopijo. Pa še vseeno se jih nekaj izmuzne in brenčijo okrog nočne lučke. Pha. Treniram ignoranco. Ne vidim te, ne slišim te, ne greš mi na živce. Ko ugasnem luč, se spopadam z ignoranco ventilatorja. A ta noč bo težko minila brez njega. Oči tiščim skupaj in počutim se zelo nelagodno. Ne vem, a nekaj se mi tišči k hrbtu. Oblije me vroč val. Prepustim se mu. Leteči mravlji ščemita v temi in martinčki začno regljati. Zvok ventilatorja me ubija. Ignoriraj, ignoriraj.

Prižgem luč in berem. Ura je res še zgodnja in poskušam se utruditi s knjigo. Uspem. Pa spet neko škrabljanje. Želim si, da bi bila v predprejšnjem prenočišču, ki je bilo glasno. Mopedi so vso noč ropotali po cesti, ljudje so prihajali in odhajali sredi noči, klepetali in se smejali. Tukaj pa nič. Le polno nekega škrabljanja, martinčkov, žuželk in še ta neka čudnost za mojim hrbtom, okrog mene. A morda sem preveč živo poslušala zgodbi o duhovih, ko smo bili na jugu. Tam nam je nek možakar, drugače Avstralec, pripovedoval o dobrih duhovih v okolici Ulu Watuja. Tisto območje je sploh znano po zelo močni spiritualnosti. Pripovedoval je, kako ga je duh prijel za roko, jo dvignil in o toploti, ki jo je čutil po telesu. A da ni problema, duhovom pač pristaviš nekaj offeringov, pa je stvar rešena. Pa še dobri so … Hja, prenočišče, kjer sem sedaj, nima offeringov. Ničesar ne dajejo duhovom. To me je malce zmotilo. A zdi se mi, da so lastniki Kitajci, zato ne šmirglajo hinduizma. No, po zgodbiz dobrimi duhovi pa je nato še Andreas povedal svojo zgodbo, ko je kot desetletni deček živel s starši v Afriki. In nekega jutra, ko se je zbudil, je bila njegova pižama vsa razcefrana. Polna natrganin, rezov. Njegov oče je najprej obdolžil njega, da je to naredil, a ker temu ni bilo tako, je pižamo poslal v kemijski laboratorij, da ugotovijo, kaj je bilo. Rezultat: neznano. V Afriki so potem v njihovo hišo prišli vrači in kokošim puščali kri ter jo zlivali po strehi in takšne stvari … Ja, njegova mama ima še zdaj tisto pižamo, vakuumsko zapakirano. Ludo. In zdaj se meni zdi, da je še nekdo v sobi. Škrab, škrab, škrab, pa zberem pogum in začnem iskati stikalo za luč na steni. Ko ga urgentno potrebuješ, ga ni nikjer. Končno mi uspe in s svetlobno hitrostjo naredim krog z očmi po sobi. Potem skušam spati s prižgano lučjo. Kar je težko, težko, težko. Zbudim se navsezgodaj. Zmedena in utrujena. Noč je bila hujša kot tista z ogabno smrčečim sosedom, ki je bučal kot najbolj razburkan ocean. Pfu! Umijem si zobe in v nahrbtnik sežem po svežo majico, ko … WTF????!!!! V nahrbtniku prenašam nekaj kave in kakava s plantaže, ki smo jo obiskali na kolesarjenju. Kupila sem par paketov, za domov. Kakav za otroke, kavo za odrasle. In ta kakav je zdaj raztresen po nahrbtniku in vrečka razcefrana in to še ni vse. Razcefrane so tudi ene hlače in ena majica. Vse zgriženo in prežvečeno s kakavom. A ti presneto! Duhovi, jebenti? Podgane, jebenti! Mater milo, božjo, presneto, porkamadona, hot ferdamt, u p.m. naj gre vse skupaj … Aaaaaaaaaaaaaaaa, škrambljanje, a? Škrambljanje se je dogajalo 20 cm ob meni, kjer si je gospa podgana stregla z mojimi dobrinami iz nahrbtnika, jebenti. Jezus Kristus, tako se pa nismo zmenili. Nahrbtnik sem imela na postelji, ker sem bila dan poprej preveč lena, da razpakiram. No, zdaj imam dovolj dober razlog, da pretresem ves nahrbtnik. Bljaki. Bele hlače, ki sem jih kupila v Ubudu in imajo za sabo že celovito politje s kavo, so zdaj v luknjah, obrobljenih  s kakavom. Majica z dolgimi rokavi, edina majica z dolgimi rokavi, je takisto prežvečena s kakavom. In ta slasten kakav izpod balijskega sonca je po vsem nahrbtniku. Hvala za tole dobro jutro, draga podgana, hvala! Ja, upam, da si bila v ednini. Bljak, prasička jedna! Vse kocine mi stojijo pokonci. V postelji s podgano, a? Nekaj novega! Da zvečer smukajo po dvorišču in tekajo pod nogami, ok. Ampak v postelji??? Ja, preseliti se bo treba. Spet. No, saj, bom izdatno osvobodila nahrbtnik od nepotrebnih stvari. Knjige sem že zatavšala, zdaj bo odletelo še nekaj majic in hlače. Pa tudi kakav. Dokazi:

Kasneje, ko pripovedujem zgodbo vsakomur, ki ga srečam in ti vsi sočustvujejo z mano, se Martini malce zamisli in pravi, da je to najbrž zato, ker je zraven pokopališče. Uf, ja. Saj res … Potem še ona pravi, da ja, ker znam meditirati, lahko čutim, da je nekdo z mano v sobi. Uf. Nočem znati meditirati! Nočem! Nočem vedeti, da je še nekdo z mano v sobi. Še sploh, če so to duhovi ali podgane. In tako mine dan, najdem novo prenočišče, okrog katerega pa sem vse manj romantična. Da le ima balkon! Preko dneva grem tudi k Martini domov, da vidim, kje biva družina, s katero preživljam mnogo ur. Stene neometane, miza nima stolov, kopalnica še ne vseh talnih ploščic. Le tu in tam je kakšna. Dve sobi, od katerih je ena vseskozi prazna, saj najstniška sin in hči spita pri mami, mož pa na tleh, v hodniku, kjer je mali TV. Zaradi podgane me Martini ponovno povabi k spanju pri njej in za trenutek se mi zdi to odlična ideja. Spet potem pa … Rajši ne. Po kosilu prikorakam domov, se vržem v bazen in uživam še zadnje njegove objeme. Fuck it, jutri grem tja, kjer bazena ni. A bom preživela. Ni bazena, ni podgan. Zlezem iz bazena, se uležem na tla terasce in začnem pogrešati jogo. Sem pisala guruju v Ubud in najbrž bom šla spet tja za par dni. Joga bo dobro dela mojemu, še vedno utrujenemu telesu.

Nekam potrta sem danes. Noč je bila bolj stresna, kot mislim. In ko grem v kopalnico, da se osvežim pred odhodom do interneta in večerje, si umivam zobe in hočem prijeti vejo, ki štrli iz umivalnika. No, ni bila veja. Bila je žaba. Kukala je ven iz tiste luknje pod pipo, namenjene odtekanju vode. Aaaaaaaaa, pa ta živalski vrt. Martinčki, ščurki, opice, leteče mravlje, muhe, mačke, kure, psi, žabe, podgane in komarji – pustite me pri miruuuuuuuuuuuu! Velja? Ne, ne velja. Saj vem, da ne.

Nebo na jugu